SAGA O MAISTRU BJORNU MARPURŠKEM

V temni sem noči zazrl se v nebo,
oblaki so z luno plesali krasnó. 
Nas vid'jo tak daleč oči vseh bogov,
ko plujemo mimo neznanih bregov?

Povesti o plovbi ne smejo zbledet’,
v večni spomin jih je treba ujet’.
Zarezati rune v kamen ploščat,
besede čarobne previdno skovat’.

Medice poetov bom kapljico spil,
da Bragi mi lepe bo verze razkril.
Če prvič to slišiš, prisedi ob kres.
Prisežem, da vse, kar boš slišal, je res!

Pričnimo z zgodbo na sredi morjá,
kjer vsi smo svobodni, srce nam igra.

Bilo je nekje ob hispanski obali,
ob reki sovražnika stolpi so stali.
Na straži sto ladij in tisoče mož, 
z njimi bi bitka šla zopet na nož.

Bil mes’ce že mimo je julovski mraz,
ko Bjorn Železni izdal je ukaz.
“Ustavimo zdaj na Seviljo napad,
na vzhodu nas čaka še večji zaklad.”

Potem ko bogovom prižgali smo dar,
za sabo pustili smo bel Gibraltar.
Poglej to modrino! Glej, Mediteran!
S kraljestvi davnine povsem je obdan.

Prišli smo v deželo, na jugu nekje,
tam pesek, kamele in temni ljudje. 
Iz nas se v potokih izlival je znoj,
nazaj v Hispan'jo odšli smo takoj.

Veselje rodi se v neznanih vodáh,
ambicija gnala je kralja, ne strah.
Obmorske vasi, kot bogat kamnolom,
obljuba srebra je krepila naš grom.

Nihče se ni mogel upret’ naši sili,
ko v južne dežele smo Frankov zavili.
Po zlatih drevesih se bližal je hlad,
pred zimo še padel narbonski je grad.

Ladjevje povlekli na suh smo greben, 
od Kádiza skupen prešteli smo plen.
Za kupe zlata, kot v zmajevem dvoru, 
smo peli k Odinu, Freji in Thoru.

Končal se je vsak dan z junaško prigodo,
a Bjorn si želel je preseči usodo. 
Bil bolj je že slaven, kot sploh je mogoče,
a še bolj je Ragnar bil znan, njegov oče.

Katerega višja je gora vrlin?
Kateri bolj slaven? Al’ oče, al' sin?

Cvetenje dreves in taljenje snega
nam pot je odprlo naprej do neba. 
Pripravili vse smo za nagel odhod,
razpeli smo jadra, odpluli na vzhod.

Nas srečal je starec, učen kot le kaj,
izdal nam je, kje starodavni je kraj.
Tam cesar je žível nič koliko zim. 
Svetov vseh središče brezčasni je Rim.

Naj pade zdaj mesto z neskončno močjo!
Zasužnji meščane, odnesli zlato!
A ko nam je Mesto prišlo pred oči,
ga nismo napadli, kazali moči.

Skovali načrt smo predrzen in zvit;
naš kralj se pred smrtjo pustil je krstit.
Odprli so vrata, ko umrl je za kugo,
v mesto prinesli smo Bjornovo trugo.

Nato pa, ko škof je zadušnico bral,
naš kralj se je dvignil in ves kler poklal.
Na mestnih smo vratih odprli zapah,
kristjani zaman so zagnali preplah.

Povedala nam je uklenjena nuna, 
da to ni bil Rim, ampak mestece Luna.
Bil papeža sedež je nekaj dni vstran,
zato smo šli dalje naslednji že dan.

V skušnjavo je Bjorna gnal muhasti Loki,
zakaj je podlegel, pa ve Enooki.

Zavili v Tibere že smo izliv,
ko z morja se dvignil je luskast masiv. 
Vrh gore je skrila oblačna višava,
takrat smo dojeli, da to je le glava.

Neskončno telo in leden sikast glas;
mogočni je Jormungand gledal v nas. 
Z grozo smo šli v gotov naš propad,
saj Bjorn lahkomiselno rjul je v napad.

Za Kačo sveta smo bili zgolj komar, 
z mežikom nad nas je poslala vihar.
Strašanske moči bil je to zgolj prikaz,
priznali smo Lokija sinu poraz.

Po kronanju Karla pet ducatov let,
bi skoraj bil konec te sage izpet. 
Na jug smo bežali v vode neznane,
nato na Siciliji lizali rane.

Šotore postavili smo na obali,
kjer črnega Surta plameni so spali. 
Razmišljal je Bjorn, kam oditi naprej,
saj smrti smo bližje prišli kot doslej.

Zakladnica polna, prostora ni več.
Odkrivat pričnimo, zdaj rop je odveč.

Peščico smo ladij poslali na jug,
da najdejo zemljo, ki reže jo plug.
Odkrili so vroč in peščen ocean,
pa špičaste zgradbe, naravnost iz sanj.

Vsi drugi trgovsko, brez vojnih laži,
v Rimski imperij na vzhod smo odšli.
Cesarstvu, ki nekdaj mu svet je pripadal,
iz Konstantinopla je Mihael vladal.

Pred majhno smo mesto prišli trgovat',
spoznali so, da se nas ni treba bat’.
A žal se Pijanec je bal za svoj tron,
želel si je videt’ naš grenki zaton.

Vzcvetela je komaj menjava cekinska,
takrat pa napadla je legija rimska.
Šokiral je njihov nenaden naval,
potiskali nas so v prepad preko skal.

V vrsti naslonili ščit smo ob ščit
in morali se za življenje borit’.
Vojščaki so treščili silno kot Thor,
ustavili hitro smo rimski prodor.

Vrešče smo pognali se legiji v bok,
Vseoče bodril je naš hrabri naskok.
So mislili, da se ne znamo boriti,
potem pa spoznali dekleta s ščiti.

Na stotine mrtvih, do konca vsak zvest.
Za en’ga od nas padlo rimskih je šest.
V Hel in Valhalo so z gore odšli,
kjer spali so davni bogovi v megli.

Lahko bi požgali največje od mest, 
a Bjorn je povesil bojevniško pest.
Po zmagi sijajni želeli smo mir,
zato zapustili smo grški revir.

Modrina valov, naše sreče izvor,
uzrl je še zadnjič naš kralj ta prizor.

Vetrovi ladjevje na sever so gnali,
nato smo po reki smaragdni veslali.
Ko bele so gore postavile zid,
pred zimo je Bjorn imel prvič privid.

Na vzhod ga neslišni poklical je glas.
Ladjevje smo vlekli prek zmrznjenih tras.
V dolini smo pluli po reki prikrito,
prispeli na polje nadvse čudovito.

Čutili prisotnost bogov smo in vil,
saj tam se je dvigal v nebo Yggdrasil.
Osupnilo vse nas Drevo je sveta,
a nekaj še bolj je prišlo do srca.

Pod polno je luno sedela ob reki,
na citre igrala v škrlatni obleki. 
Razkuštrani kodri, nasmešek sanjav, 
v vsakem očesu pa biser rjav.

Naš kralj svetlolasi se je zatrapal,
nikdar še tak svetlo mu svet ni sijal.
Ostali smo dokler se sneg ni stalil,
nato se božanski je čudež zgodil.

Na bližnji vzpetini sedel je ob jami
sam Odin na konju z osmero nogámi.
Vseoče je rekel: "Doma vas želim",
a Bjorn je ostal in še nekaj mož z njim.

Vasici je Bjorn ime Marrberg nadel,
po kraju, kjer sivi je Sleipnir lebdel.
Odložil je krono, podal se v obrt,
s kodrasto ženo dočakal je smrt.

Največjo je slavo Bjorn tukaj spoznal,
saj prvi je Maister Marpurški postal.